Lenčka, njegova hči—————– Simona Vreček Šavs

Tona, njegova rejenka————— Jana Ovsenik

Martin, kmet, sosed—————– Frank Kranjec

Ferjan, kmet, sosed—————– Sebastijan Sajovic

Sirk, kmet————————— Boštjan Omerza

Mica Slana, potovka—————- Nataša Gros

scenografija————————- Nika Weingerl

glasba——————————- Aleksander Primc

kostumi—————————— Slavica Kljajić

oblikovanje luči———————– Bogo Grašič, Samo Šter

oblikovanje zvoka——————— Danilo Šenk

odrski mojsteri———————– Milan Perne, Jože Zelnik, Tine Mubi

tehniki——————————- Anže Ančimer, Anel Avdič

snemalec—————————- Rafko Bešič

Ideja, da bi v Predosljah postavili igro na prostem je že stara. O tem je sanjal že režiser Lado Krmec, ki je hotel uprizoriti spektakularno predstavo v Logu ob Kokri na Suhi. Kasneje sem tudi sam velikokrat razmišljal o postavitivi v ambient. Ko sem nekoč opazoval dvorišče in okoliške stavbe ob našem župnišču, ki je izredno ohranjeno in nespremenjeno že najmanj 100 let, se mi je porodila misel, da je to idealno okolje za predstavo na prostem. Iskal sem ustrezno besedilo za ta projekt in se odločil za Finžgarjevo Razvalino življenja. Želel sem uprizoriti dramo, ki govori o kmečkem življenju in našem okolju. Prevedel sem jo v gorenjsko narečje in jo tako napravil še bolj pristno in prepričljivo. Poleg tega je to intimna zgodba, ki se lepo poda v skoraj zaprt ambient – atrij, ki ga obdajajo starinske kmečke stavbe. Te kar same od sebe govorijo o domačem človeku in ga prikazujejo v veselju, žalosti, v njegovi grobosti in prisrčnosti, v njegovem hrepenenju in trpljenju.

Fran Saleški Finžgar je kot pisec z našim kulturnim društvom tesno povezan že celo njegovo bogato zgodovino. (KUD namreč obstaja že skoraj 100 let). Drama Razvalina življenja je bila v Predosljah odigrana že trikrat. Prvič so jo igrali leta 1962 pod režijskim vodstvom Antona Čuda, drugič 1979, ko jo je režiral Lado Krmec, letos pa jo bomo prikazali našemu občinstvu še tretjič. Nekateri naši gledalci se spomnijo tudi obeh prejšnjih, zato jih bo zanimivo med seboj primerjati. Poleg tega so bila uprizorjena še naslednja Finžgarjeva dela: Divji lovec (1961 – Ivan Mubi), Dekla Ančka (1972 – Lado Krmec) in Veriga (1992 – Iztok Jože Basaj).

Razvalina Življenja je predvsem pripoved o ljubezni, človeških strasteh, o pohlepu po denarju in ljubosumju. To so teme, ki jih srečujemo vsak dan, se nas dotikajo in so aktualne na vsakem kraju in v vsakem času. Dogajanje je postavljeno na začetek prejšnjega stoletja, čemur smo tudi mi verno sledili, saj smo tako prikazali nek časovni okvir in norme, ki so vladale v takratni dužbi. Posameznik je vpet v okolje, ki se mu lahko slepo podreja in s tem zataji svojo bit in bistvo. Lahko pa se tudi poskusi iztrgati iz te »ječe življenja«, zaživeti po svojih čustvenih vzgibih in načelih, vendar to ne vodi nujno v srečen razplet. Hamletovski dualizem, ki se vedno znova in znova pojavlja v vseh inačicah in v različnih situacijah.

Naša postavitev ne temelji na nekih vizualnih učinkih po vzoru različnih spektaklov na prostem. Nasprotno, to je intimna predstava, ki uporablja minimalna sredstva, kar se tiče scenskih rekvizitov, pač pa je izrazito usmerjena v igralčevo izraznost, njegovo močno tenzijo in ustvarjanje medsebojne interakcije. Okolje, v katerem se igra dogaja, pa še dodatno prispeva k celovitemu vzdušju. Igralci imajo dolgoletne izkušnje na odru, poleg tega pa so izredno požrtvovalni in predani gledališkemu ustvarjanju, zato je bilo delo z njimi pravzaprav privilegij in veliko veselje.

Projekt predstave na prostem je pričel živeti v začetku leta 2006. Naš režiser Iztok Jože Basaj si je že dolgo ogledoval župnijsko posestvo, za katerega je menil, da je idealno okolje za izvedbo primerne ambientalne predstave. Predstavil nam je projekt, ki smo ga z veseljem sprejeli. Tekst je bil spremenjen v gorenjsko narečje, kar je še približalo dramo, nam, Gorenjcem. V mesecu marcu so se pričele prve vaje, nato pa so vse do julija sledile vedno bolj intenzivne priprave. Povprečno smo imeli vaje trikrat tedensko, od junija dalje vedno na prostem, na samem prizorišču predsave. Sam tekst in igra nista bila največji zalogaj. Potrebno je bilo pripraviti tehnično brezhibno področje, kjer se je predstava odvijala in urediti ambient, da je ustrezal sami predstavi. Poleg tega smo morali urediti celotno področje tako, da smo lahko predstavo ponudili tudi zadostnemu številu gledalcev. Najem tribune, pa seveda tehnične opreme je bil velik zalogaj. Dejansko se je v projekt podal celoten kraj, ljudje so nas podpirali od vsega začetka in ves trud se je povrnil, ko smo uvideli, da si ljudje želijo takih predstav in da močno podpirajo naše delo.

Zahvaljujemo se župniku Janezu Jenku, ki je sploh omogočil izvedbo projekta na župnijskem posestvu. Zahvale gredo še županu Mohorju Bogataju (Mestna občina Kranj), Ivici in Tonetu Arvaju (Mesarija Arvaj), Danilu Šenku (ADS efekt d.o.o.), Francu Grči (GA-NI d.o.o.), bratom Cvetko (Prozvok kulturna produkcija d.o.o.), Gaslicem PGD Predoslje, Rafku Bešiču (filmska podlaga), Aleksandru Primcu (glasbena podlaga), Vinku in Mateju Rožmanu (Knjigoveštvo Rožman), Tanji Rotovnik (PRVA TV), radijskim hišam (radio Kranj, radio Belvi, radio Sora, radio Triglav,…), časopisnim podjetjem (Delo, Dnevnik, Gorenjski Glas, Kmečki Glas,…) in vsem ostalim, ki ste kakorkoli pripomogli k izvedbi našega projekta.